Deželo na južni strani Malega Kavkaza obkrožajo Gruzija, Turčija, Iran in Azerbajđan. Po površini in številu prebivalcev je pol večja od Slovenije. V glavnem mestu Erevan živi ena tretjina prebivalcev.

Dežela ima bogato zgodovino, ki sega v prvo tisočletje pred našim štetjem. Velja za prvo katoliško državo na svetu, saj je novo katoliško vero takratni kralj Trdat III. priznal kot državno že leta 301. Ta verska tradicija se kaže v njihovih pisnih virih, dokumentih, abecedi oziroma posebno lepi pisavi, ki jo uporabljajo in razvijajo že več kot tisočletje in pol. Številna verska središča so imela poleg cerkve tudi samostan kot verska in izobraževalna središča, po potrebi tudi zdravstvenega značaja. Velika posebnost dežele so bogato reliefno izklesani kamniti križi, ki so s simboli in napisi kot “odprte knjige”.

Dežela je poznana tudi po raznovrstnosti sadja, najbolj razširjeni so nasadi marelic, breskev, granatnih jabolk in vinske trte. Med izvoznimi produkti so poleg svežega sadja tudi vse vrste suhega sadja vključno z velikimi mehkimi lešniki, orehi in mandlji, v arabski svet izvažajo vso razpoložljivo jagnjetino, po svetu pa njihov doma proizvedeni in starani konjak. Glavna tržnica v Erevanu je prava paša za oči.

Središče prestolnice je moderno urejeno, z visokimi poslovnimi in stanovanjskimi stavbami, obloženimi z marmorjem ali peščenjakom,  veličastna je polkrožna operna hiša, razkošno so oblikovane “kaskade”, ogleda vredna je spominska ploščad armenskemu genocidu, nekaj razkošnih hotelov in trgovine kažejo pomembnost glavnega mesta države. V bližini kaskad je vila Charlesa Aznovourja in muzej Arama Hačaturjana, oba svetovno znana glasbenika 20. stoletja.

Največje armensko jezero Sevan je veliko skoraj tisoč kvadratnih kilometrov in se nahaja na planoti 1.900 m nad morjem. Gora Aragac je njihova najvišja s 4.090 m in je vulkanskega nastanka, večino leta prekrita s snegom. Spogleduje se z vulkanskima vrhovoma gore Ararat, ki je sedaj na turškem ozemlju, a dobro vidna ob lepem vremenu iz zahodnega dela Armenije. Dolga stoletja je bila to njihova “sveta gora”, ki jo na tiho občudujejo in častijo še sedaj. Dežela je pretežno gorata ali hribovita, številne reke so izdolble slikovite in globoke soteske v krhki peščenjakovi osnovi. Gozdovi prekrivajo samo še eno desetino ozemlja, zato je razširjena ovčereja in tudi govedoreja, marsikje se svobodno pasejo tudi konji.

Imajo tri narodne parke in več strogo varovanih rezervatov, da so zaščitili nekatere ogrožene rastlinske in predvsem živalske vrste, kot so naprimer armenske divje ovce, ki so podvrsta muflonov, kavkaški leopard in sirijski rjavi medved. Med rastlinami je veliko divjega pelina, vrst osatov ter slanoljubnih rastlin. Rastlinski in živalski svet sta prilagojena na okolje, predvsem talno sestavo in na nadmorsko višino, saj je povprečna višina te dežele kar okrog 1.300 m nad morjem. Vpliv zelo toplih vetrov iz južnega Irana ustvarja vroča in suha poletja z malo padavin, Nizki Kavkaz pa zadržuje vpliv mrzlih severnih vetrov.

Zaradi tisočletnega povezovanja s sosednjimi državami ter trgovanja s Srednjo Azijo je hrana zelo raznolika, predvsem pa zdrava in naravna, veliko imajo mineralnih in termalnih vrelcev pa tudi svoje pivovarne, saj so pivo varili že davno.

Sporazumevanje v lokalih, nastanitvah in z ljudmi, ki so povezani s turizmom, poteka v angleščini ali nemščini, vsi pa razumejo in govorijo rusko, tudi vsi napisi in obvestila so v obeh pisavah, domači in v latinici. Njihova valuta je dram, menjalnic je v mestih dovolj, v vsakem primeru tudi v boljših hotelih.

Dobra kombinacija za potovanje v Armenijo je skupaj z Gruzijo, saj na meji hitro opravijo s skeniranjem in žigosanjem potnega lista in že prestopite mejo.