- Podrobnosti
Domačija Avsenik v Begunjah ima stoletno tradicijo. V 20. stoletju je bila to daleč naokrog poznana gostilna Pri Jožovcu. V tej hiši sta se med drugimi rodila tudi Vilko in Slavko Avsenik, soustanovitelja znamenitega ansambla. Brata sta žal že pokojna.
Glasbeno nadarjeni so tudi nekateri njuni potomci, med katerimi izstopajo Slavko ml., Gregor, Sašo in Monika. Najbolj popularen je že več kot desetletje Slavkov vnuk Sašo s svojim ansamblom, ki nadaljuje s to izvirno glasbo in jo zelo uspešno prezentira na koncertih v domači dvorani, ki so več mesecev vnaprej razprodani, veliko nastopajo tudi po Sloveniji in srednji Evropi.
Ta izvirna slovenska glasba je priljubljena tudi med številnimi mladimi glasbeniki iz Slovenije in drugih evropskih držav, kar dokazuje veliko število mladih harmonikašev, ki se vsako leto konec januarja pomerijo na tekmovanju v igranju na diatonično in na klavirsko harmoniko. Z veseljem sem letos sodelovala pri soorganizaciji tega tekmovanja in občudovala njihovo zavzetost, mladost in profesionalnost, najmlajši med njimi še ni dopolnil 8 let, starša sta ga pripeljala iz daljne Nizozemske. Med tekmovalci je presenetljivo veliko deklic oz. deklet, tudi absolutna zmagovalka 2024 je bilo mlado dekle.
Številni tekmovalci in njihovi starši, spremljevalci in prijatelji so si po tekmovanju ogledali tudi velik muzej, ki je bil vsem zelo zanimiv in poučen. V njem je predstavljena celotna zgodba od začetkov pred dobrimi 70. leti do konca 20. stoletja, ko je Ansambel bratov Avsenik prenehal z nastopi in snemanji v studiu. Na eni od sten so izpisani naslovi okrog 1000 pesmi, ki sta jih napisala brata v 40-letnem obdobju delovanja. Na drugi steni so predstavljene vse njihove zlate, platinaste in diamantne plošče. Zanimivi so odgovori obiskovalcev na vprašanje: »iz česa so narejene te plošče, so zlate, pozlačene ali le svetleče-rumeno pobarvane?« Le malokateri vedo, da je na vsaki veliki gramofonski plošči ali CD najmanj ena pesem zapeta v slovenskem jeziku, četudi je bila plošča posneta in izdana v kateri od nemških ali avstrijskih založb. Prav na vsakem koncertu, ki jih je bilo več kot 10.000, so zapeli nekaj pesmi tudi v slovenskem jeziku.
Nastopali so v nekaterih zelo prestižnih koncertnih dvoranah, kot sta Berlinska filharmonija in zlata dvorana Musikverein na Dunaju, na velikih prireditvah po Evropi, kjer je bilo zbranih več tisoč udeležencev, med njimi tudi visoki politiki ter druge pomembne osebnosti. Velika popularnost te glasbe po Evropi se kaže v številnih obiskovalcih, ki prihajajo iz tujine v Begunje na ogled muzeja in na koncerte v domači dvorani. Številni ansambli se primerjajo na Festivalu Avsenikove glasbe, ki se vsako drugo leto konec avgusta odvija v Begunjah in tako bo tudi letos. Pravo doživetje je poslušati otroke iz vaškega vrtca in osnovne šole, ki prepevajo na lokalnih prireditvah Avsenikove pesmi. Popularnost Ansambla Saša Avsenika je vsako leto večja doma in v tujini, še posebno med mlajšimi poslušalci, ki prihajajo na njihove koncerte in tudi med glasbenimi skupinami, ki igrajo to glasbo. Naj bo še dolgo tako!
V posebno veselje in ponos mi je sodelovati s »Tradicijo Avsenik«, saj mi delo pri njih odpira nove poglede na to, kar me je spremljalo vse življenje.
- Podrobnosti
Gorenjka, pekarna kruha, peciva in izdelovalka čokoladnih izdelkov v Lescah, je eden od največjih živilsko-predelovalnih obratov na Gorenjskem, vključen v veliko podjetje Žito-Podravka.
Začetki majhnega obrata segajo v čas po koncu prve svetovne vojne, ko se je gospod Adolf Zavrtanik leta 1922 z družino iz Solkana pri Gorici preselil v Lesce na Gorenjskem. Začel je v prostorih Dobrilove hiše. S pomočjo preprostih naprav, ki jih je izdelal večinoma kar sam, je mlel kakavovo maso, mehčali so jo z lesenim tolkalom. Kmalu se je preselil v hišo Fabjan in preuredil nekadnji hlev v delavnico čokolade in preprostih majhnih čokoladnih izdelkov: srčki in ribice.
Že po nekaj letih je družina Zavrtanik zgradila novo veliko delavnico z več modernimi stroji za drobljenje čokoladne mase, mešanje in vlivanje izdelkov, ki so jih izdelali več ton na leto. Prva velika delavnica se je imenovala Tvornica čokolade Lesce, v Gorenjko, tovarno čokolade so jo preimenovali šele leta 1947, kot pravi ena od potomk ustanovitelja, vnukinja gospa Biserka Mertelj. Takrat je bila namreč tovarna, tako kot večina drugih tovarn in podjetij, iz političnih razlogov podržavljena. Ironija pa je bila v tem, da so v tovarni obdržali ustanovitelje, torej člane družine Zavrtanik, ki so edini znali upravljati s proizvodnjo kot strokovnjaki na svojem področju dela, gospoda Adolfa Zavrtanik in dve hčerki. Proizvodnja je potekala v 20. stoletju v okviru tovarne Žito, se intenzivno razvijala in širila ter tako postala izjemno prepoznavna blagovna znamka po vsej tedanji Jugoslaviji in tudi izven.
Velik marketinški uspeh je doživela čokolada z novim ovitkom, ki ga je oblikoval izjemni akademski kipar in umetnik iz Prekmurja, gospod Miki Muster. Slovencem je poznan kot oblikovalec otroških stripov Zvitorepec, številnih slikanic, risanih filmov oziroma njihovih junakov in je bil prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Za tovarno Gorenjka je narisal znamenito deklico z avbo, že dolga leta prava “maskota” odlične slovenske čokolade in čokoladnih izdelkov tovarne Gorenjka.
Letos praznuje to podjetje 100-letnico ustanovitve proizvodnje čokolade, ki jo bomo proslavili z več dogodki v Lescah in v Radovljici. V mestnem muzeju bo odprta posebna razstava, namenjena predstavitvi zgodovine te tovarne, organiziran bo festival čokolade23. in 24. aprila 2022, več dogodkov bodo pripravili tudi v Lescah.
- Podrobnosti
Lansko leto sem kot novo priseljena v Radovljico imela zares veliko časa in možnosti za odkrivanje naravnih lepot in kulturnih znamenitosti v tem lepem malem mestu in okolici. Kot dolgoletna turistična vodnica sem imela občutek, da Gorenjsko dobro poznam, a sem se uštela v tem svojem prepričanju. Če tudi vi, spoštovani bralci te moje internetne strani, razmišljate, kam na izlet, berite članek še naprej. Odpravite se na pot in raziskujte lepoto kraja izpod planinskega raja.
Prvi sprehod lani januarja me je iz preproste radovednosti vodil skozi Spodnje Lancovo do SOTOČJA rek Save Dolinke in Save Bohinjke. Kakšna moč vode se vrtinči v sicer široki a plitvi strugi, kako Dolinka odriva z desne strani pritekajočo Bohinjko, pa je vendarle ne more premagati, ampak ji dovoli vstop v skupni hitro tekoči tok mimo Radovljice in še daleč naprej proti vzhodu. Na sotočju teh dveh rek je neka posebna in močna energija, ki hkrati napolni in sprosti dušo, misli in telo. Na poti od Sp. Lancovega po desnem bregu reke na dva km dolgi poti prečkate spomladi in jeseni približno 18 potočkov, ki se z brega stekajo neposredno v Savo, ki je čudovito zelene barve, torej čista. Ob koncu zime je del brega pobeljen od cvetov velikih zvončkov “kronic”, mesec kasneje pa zelen od čemaža, ki diši kot divji česen. Lično oblikovana tabla prikazuje stopinje divjih živali, ki se hodijo napajat k reki, druga tabla predstavlja balvane v reki in ob njej, tretja pa predstavlja dr. Rika Fuxa in njegove zasluge za viseči most - FUXOVO BRV, preko katere se lahko vrnemo nazaj proti mestu ali zavijemo blago navzgor proti bližnji Kamni Gorici. Prav zaradi prebivalcev te vasi je bil leseni viseči most zgrajen že pred sto leti in ob vsaki “polomiji” skrbno obnovljen. Če se boste namenili sprehoditi v to smer, kjer vas na poti usmerjajo rumeni smerokazi z napisom PUSTI GRAD, si vzemite čas in sledite poti. Večji del vodi po vrhu širokega grebena med reko Savo in dolino Lipnice. Mimo nekaj kmetij bo trud poplačan z razgledi na Julijce in Karavanke, na oknih in balkonih od poletja do pozne jeseni cvetijo pravi živordeči gorenjski nageljni, vaški kužki so prav prijazni, saj so vajeni mimoidočih. Razvaline Pustega gradu so ostanki mogočnega gradu grofov Ortenburg, ki so izhajali iz avstrijskega Spittala. Imeli so v lasti obširne gozdove, pašnike, travnike in naselja na območju dežele Kranjske, tudi na Kočevskem. V pristavi pod gradom so njihovi kovači izdelovali sulice (nemško die Lanzen), po tem naj bi kasnejša vasica pod gradom dobila ime Lancovo; nad vasjo so prav grofje Ortenburg dali zgraditi cerkev sv. Lamberta, ki je vidna s poti in se sliši bitje ure v njenem zvoniku daleč po dolini. Ob poti na Pusti grad se je vredno sprehoditi tudi med mogočnimi balvani, pod stenami, ki so poraščene s plezalkami, grmički, praprotjo in drevesi. To je prava mala suha soteska POD GALERIJAMI, ki vas bo presenetila ob vsakem letnem času, posebno čarobna je zgodaj spomladi in zaradi obarvanih listavcev tudi pozno jeseni. Na grebenu med Savo in Lipnico sta še dve razgledni točki: Mil pogled na Radovljico in Karavanke ter Zjavka s pogledom na Kamno Gorico oz. Lipniško dolino pod Jelovico.
- Podrobnosti
Vse prevečkrat slišim govorice, da Slovenci nismo bili uspešni, da smo živeli pod tujo oblastjo, imeli slabe pogoje za šolanje, za delo, bili zatirani. Mogoče pa ni bilo tako slabo do časa naše samostojne države, kjer imamo sedaj vse možnosti za izobraževanje in delo doma ali v tujini.
Vse pohvale vsekakor vsem sedanjim študentom in že izšolanim strokovnjakom, ki so z izobraževanjem in delom uspeli doseči svoje velike cilje doma ali na tujem, prav tako z veliko poguma in vztrajnosti. Mednje spadajo vsekakor tudi naši številni športniki.
V kratki vsebini pa vam predstavljam le nekatere od številnih zelo uspešnih a prezrtih Slovencev, ki so nekoč pomembno vplivali in sodelovali na kulturnem, duhovnem, narodnostnem področju na Slovenskem ali na tujem. Pri tem nas najbolj presenečajo številni visoko izobraženi Slovenci, ki so izobrazbo pridobili izven današnjih slovenskih meja. Slovenci smo namreč lastno univerzo dobili šele po 1. svetovni vojni, kar si danes zelo težko predstavljamo, da so morali do takrat študentje odhajati peš, z vozovi in nazadnje z vlaki v oddaljena mesta, se znajti tam, poiskati ustrezno in poceni prenočišče, hrano, dobro razumeti tuje jezike, v katerih se je predavalo in komuniciralo. Mnogi seveda niso zmogli dokončati študija, tudi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. A kljub vsemu je zelo dolg seznam Slovencev, ki so uspešno doštudirali, se vrnili v domovino ali pa ostali na tujem in dosegli izjemne rezultate, visoke nivoje, celo do rektorjev univerz ali do cesarskih uslužbencev so se povzpeli. Najbolj so me navdihnili tisti, ki so kot otroci iz revnih družin ali celo kot otroci sirote kasneje dosegli izjemne uspehe, in to v tujem okolju. Mnogim šolarjem, dijakom, študentom pa tudi odraslim v današnjem času so lahko vzor in vzpodbuda. Bili so skrajno pogumni in vztrajni ter zato uspešni.
- Podrobnosti
GRAD KAMEN so dali zgraditi grofje Ortenburški, upravljali so ga kastelani, med drugimi plemeniti Steini. Grad je varoval tovorniško pot med Bohinjem, Zgornjo Savsko dolino preko Prevala v Tržič in mimo hospica v Podljubelju dalje na Koroško. Grad je prešel v roke grofov Celjskih, kmalu zatem pa Lambergov. Iz te plemiške družine je izhajal vitez Gašper Lamberg, ki je zmagal v kar 85 turnirjih, zato ga opeva tudi ljudska pesem o Pegamu in Lambergarju. Prvotni grad je obsegal le kvadratni stolp z več kot 2 m debelimi zidovi, dvižnim mostom in zidanim dvoriščem. Dozidali so še bivalni palacij in vse skupaj obdali z obzidjem. Grad in obzidje so deloma predelali v renesančni stil, v obzidju prebili strelne line za topove v času obrambe pred Turki, zgradili kapelo sv. Valentina, uredili skrivni prehod za pobeg iz gradu v primeru zavzetja, uredili grajske vrtove, pod gradom gospodarska poslopja in bastion. Sredi 18. stoletja so grad opustili in se preselili v udobnejši dvor Katzenstein v vasi. Ob gradnji cerkve sv. Urha so kritino iz bobrovca z gradu domačini iz rok v roke podajali za pokrivanje cerkvene strehe. Grad je tako zelo hitro postal ruševina, kar so sredi 20. stoletja konzervirali, obnovili in s tem rešili propada. Zgradili so lesene stolpiče, dvižni most, dohode. Zagnana igralska skupina je več let prirejala odlične grajske igre.