Gorenjka, pekarna kruha, peciva in izdelovalka čokoladnih izdelkov v Lescah, je eden od največjih živilsko-predelovalnih obratov na Gorenjskem, vključen v veliko podjetje Žito-Podravka.

Začetki majhnega obrata segajo v čas po koncu prve svetovne vojne, ko se je gospod Adolf Zavrtanik leta 1922 z družino iz Solkana pri Gorici preselil v Lesce na Gorenjskem. Začel je v prostorih Dobrilove hiše. S pomočjo preprostih naprav, ki jih je izdelal večinoma kar sam, je mlel kakavovo maso, mehčali so jo z lesenim tolkalom. Kmalu se je preselil v hišo Fabjan in preuredil nekadnji hlev v delavnico čokolade in preprostih majhnih čokoladnih izdelkov: srčki in ribice.

Že po nekaj letih je družina Zavrtanik zgradila novo veliko delavnico z več modernimi stroji za drobljenje čokoladne mase, mešanje in vlivanje izdelkov, ki so jih izdelali več ton na leto. Prva velika delavnica se je imenovala Tvornica čokolade Lesce, v Gorenjko, tovarno čokolade so jo preimenovali šele leta 1947, kot pravi ena od potomk ustanovitelja, vnukinja gospa Biserka Mertelj. Takrat je bila namreč tovarna, tako kot večina drugih tovarn in podjetij, iz političnih razlogov podržavljena. Ironija pa je bila v tem, da so v tovarni obdržali ustanovitelje, torej člane družine Zavrtanik, ki so edini znali upravljati s proizvodnjo kot strokovnjaki na svojem področju dela, gospoda Adolfa Zavrtanik in dve hčerki. Proizvodnja je potekala v 20. stoletju v okviru tovarne Žito, se intenzivno razvijala in širila ter tako postala izjemno prepoznavna blagovna znamka po vsej tedanji Jugoslaviji in tudi izven.

Velik marketinški uspeh je doživela čokolada z novim ovitkom, ki ga je oblikoval izjemni akademski kipar in umetnik iz Prekmurja, gospod Miki Muster. Slovencem je poznan kot oblikovalec otroških stripov Zvitorepec, številnih slikanic, risanih filmov oziroma njihovih junakov in je bil prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Za tovarno Gorenjka je narisal znamenito deklico z avbo, že dolga leta prava “maskota” odlične slovenske čokolade in čokoladnih izdelkov tovarne Gorenjka.

Letos praznuje to podjetje 100-letnico ustanovitve proizvodnje čokolade, ki jo bomo proslavili z več dogodki v Lescah in v Radovljici. V mestnem muzeju bo odprta posebna razstava, namenjena predstavitvi zgodovine te tovarne, organiziran bo festival čokolade23. in 24. aprila 2022, več dogodkov bodo pripravili tudi v Lescah.

slovenija radovljica dezela s karavankami v ozadjuLansko leto sem kot novo priseljena v Radovljico imela zares veliko časa in možnosti za odkrivanje naravnih lepot in kulturnih znamenitosti v tem lepem malem mestu in okolici. Kot dolgoletna turistična vodnica sem imela občutek, da Gorenjsko dobro poznam, a sem se uštela v tem svojem prepričanju. Če tudi vi, spoštovani bralci te moje internetne strani, razmišljate, kam na izlet, berite članek še naprej. Odpravite se na pot in raziskujte lepoto kraja izpod planinskega raja.

Prvi sprehod lani januarja me je iz preproste radovednosti vodil skozi Spodnje Lancovo do SOTOČJA rek Save Dolinke in Save Bohinjke. Kakšna moč vode se vrtinči v sicer široki a plitvi strugi, kako Dolinka odriva z desne strani pritekajočo Bohinjko, pa je vendarle ne more premagati, ampak ji dovoli vstop v skupni hitro tekoči tok mimo Radovljice in še daleč naprej proti vzhodu. Na sotočju teh dveh rek je neka posebna in močna energija, ki hkrati napolni in sprosti dušo, misli in telo. Na poti od Sp. Lancovega po desnem bregu reke na dva km dolgi poti prečkate spomladi in jeseni približno 18 potočkov, ki se z brega stekajo neposredno v Savo, ki je čudovito zelene barve, torej čista. Ob koncu zime je del brega pobeljen od cvetov velikih zvončkov “kronic”, mesec kasneje pa zelen od čemaža, ki diši kot divji česen. Lično oblikovana tabla prikazuje stopinje divjih živali, ki se hodijo napajat k reki, druga tabla predstavlja balvane v reki in ob njej, tretja pa predstavlja dr. Rika Fuxa in njegove zasluge za viseči most - FUXOVO BRV, preko katere se lahko vrnemo nazaj proti mestu ali zavijemo blago navzgor proti bližnji Kamni Gorici. Prav zaradi prebivalcev te vasi je bil leseni viseči most zgrajen že pred sto leti in ob vsaki “polomiji” skrbno obnovljen. Če se boste namenili sprehoditi v to smer, kjer vas na poti usmerjajo rumeni smerokazi z napisom PUSTI GRAD, si vzemite čas in sledite poti. Večji del vodi po vrhu širokega grebena med reko Savo in dolino Lipnice. Mimo nekaj kmetij bo trud poplačan z razgledi na Julijce in Karavanke, na oknih in balkonih od poletja do pozne jeseni cvetijo pravi živordeči gorenjski nageljni, vaški kužki so prav prijazni, saj so vajeni mimoidočih. Razvaline Pustega gradu so ostanki mogočnega gradu grofov Ortenburg, ki so izhajali iz avstrijskega Spittala. Imeli so v lasti obširne gozdove, pašnike, travnike in naselja na območju dežele Kranjske, tudi na Kočevskem. V pristavi pod gradom so njihovi kovači izdelovali sulice (nemško die Lanzen), po tem naj bi kasnejša vasica pod gradom dobila ime Lancovo; nad vasjo so prav grofje Ortenburg dali zgraditi cerkev sv. Lamberta, ki je vidna s poti in se sliši bitje ure v njenem zvoniku daleč po dolini. Ob poti na Pusti grad se je vredno sprehoditi tudi med mogočnimi balvani, pod stenami, ki so poraščene s plezalkami, grmički, praprotjo in drevesi. To je prava mala suha soteska POD GALERIJAMI, ki vas bo presenetila ob vsakem letnem času, posebno čarobna je zgodaj spomladi in zaradi obarvanih listavcev tudi pozno jeseni. Na grebenu med Savo in Lipnico sta še dve razgledni točki: Mil pogled na Radovljico in Karavanke ter Zjavka s pogledom na Kamno Gorico oz. Lipniško dolino pod Jelovico.

Vse prevečkrat slišim govorice, da Slovenci nismo bili uspešni, da smo živeli pod tujo oblastjo, imeli slabe pogoje za šolanje, za delo, bili zatirani. Mogoče pa ni bilo tako slabo do časa naše samostojne države, kjer imamo sedaj vse možnosti za izobraževanje in delo doma ali v tujini.

Vse pohvale vsekakor vsem sedanjim študentom in že izšolanim strokovnjakom, ki so z izobraževanjem in delom uspeli doseči svoje velike cilje doma ali na tujem, prav tako z veliko poguma in vztrajnosti. Mednje spadajo vsekakor tudi naši številni športniki.

V kratki vsebini pa vam predstavljam le nekatere od številnih zelo uspešnih a prezrtih Slovencev, ki so nekoč pomembno vplivali in sodelovali na kulturnem, duhovnem, narodnostnem področju na Slovenskem ali na tujem. Pri tem nas najbolj presenečajo številni visoko izobraženi Slovenci, ki so izobrazbo pridobili izven današnjih slovenskih meja. Slovenci smo namreč lastno univerzo dobili šele po 1. svetovni vojni, kar si danes zelo težko predstavljamo, da so morali do takrat študentje odhajati peš, z vozovi in nazadnje z vlaki v oddaljena mesta, se znajti tam, poiskati ustrezno in poceni prenočišče, hrano, dobro razumeti tuje jezike, v katerih se je predavalo in komuniciralo. Mnogi seveda niso zmogli dokončati študija, tudi  zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. A kljub vsemu je zelo dolg seznam Slovencev, ki so uspešno doštudirali, se vrnili v domovino ali pa ostali na tujem in dosegli izjemne rezultate, visoke nivoje, celo do rektorjev univerz ali do cesarskih uslužbencev so se povzpeli. Najbolj so me navdihnili tisti, ki so kot otroci iz revnih družin ali celo kot otroci sirote kasneje dosegli izjemne uspehe, in to v tujem okolju. Mnogim šolarjem, dijakom, študentom pa tudi odraslim v današnjem času so lahko vzor in vzpodbuda. Bili so skrajno pogumni in vztrajni ter zato uspešni.

Jesen v Deželi, v ozadju Begunje in Brezje pod Begunjščico in DobrčoGRAD KAMEN so dali zgraditi grofje Ortenburški, upravljali so ga kastelani, med drugimi plemeniti Steini. Grad je varoval tovorniško pot med Bohinjem, Zgornjo Savsko dolino preko Prevala v Tržič in mimo hospica v Podljubelju dalje na Koroško. Grad je prešel v roke grofov Celjskih, kmalu zatem pa Lambergov. Iz te plemiške družine je izhajal vitez Gašper Lamberg, ki je zmagal v kar 85 turnirjih, zato ga opeva tudi ljudska pesem o Pegamu in Lambergarju. Prvotni grad je obsegal le kvadratni stolp z več kot 2 m debelimi zidovi, dvižnim mostom in zidanim dvoriščem. Dozidali so še bivalni palacij in vse skupaj obdali z obzidjem. Grad in obzidje so deloma predelali v renesančni stil, v obzidju prebili strelne line za topove v času obrambe pred Turki, zgradili kapelo sv. Valentina, uredili skrivni prehod za pobeg iz gradu v primeru zavzetja, uredili grajske vrtove, pod gradom gospodarska poslopja in bastion. Sredi 18. stoletja so grad opustili in se preselili v udobnejši dvor Katzenstein v vasi. Ob gradnji cerkve sv. Urha so kritino iz bobrovca z gradu domačini iz rok v roke podajali za pokrivanje cerkvene strehe. Grad je tako zelo hitro postal ruševina, kar so sredi 20. stoletja konzervirali, obnovili in s tem rešili propada. Zgradili so lesene stolpiče, dvižni most, dohode. Zagnana igralska skupina je več let prirejala odlične grajske igre.

IKEAIKEA koncern bo kmalu praznoval 80-letnico ustanovitve. Med 2. svetovno vojno je mladenič Ingvar Kamprad ustanovil na kmečkem posestvu Elmtaryd v vasi Agunnaryd prodajalno, kjer je prodajal razne vsakodnevne potrebščine, kot so bili kemični svinčniki, denarnice, okvirji za slike, ure, okrasni predmeti, prti, zavese, nylonske nogavice, vžigalice. Po vojni je začel s prodajo oz. razpošiljanjem lesenega notranjega pohištva okoliških mizarjev in izdal prvi katalog, na osnovi katerega so kupci naročali posamezne kose pohištva ali kar celotno opremo za kuhinjo, sobo, stanovanje, hišo. Prav katalog je bil glavni povezovalni člen med proizvajalci, prodajalcem Ingvarjem Kampradom in kupci na Švedskem. Že 12 let po odprtju prve vaške prodajalne je začel reklamirati prodajo notranje opreme s kratico IKEA, ki je sestavljena iz prvih črk njegovega imena, kmetije in vasi. Z načinom prodaje preko kataloga se je podjetje izognilo stroškom dostave in montaže, saj so vsi kupci morali kupljeno in embalirano blago prevzeti, odpeljati in zmontirati sami na osnovi jasnih, enostavnih navodil in skic, priloženih k artiklom. Leta 1958 je odprl prvo veliko prodajalno pohištva IKEA na Švedskem v mestu Älmhult, k čemur so dodatno organizirali tudi transport za dostavo blaga svojim kupcem, ki niso imeli svojega avtomobila. Uvedel je tudi lastne male restavracije z dnevno ponudbo švedskih gotovih jedi in pijač ter brezplačno hrano za male otroke. V Stockholmu so odprli prvo veliko lastno razstavno-trgovsko hišo, kar je preseglo vsa pričakovanja, zato so morali uvesti svoja trgovska skladišča, da so kupci lahko prevzemali blago brez naročanja oz. čakanja na dobavo. Zaradi konkurenčnosti na trgu se se morali stalno prilagajati in zniževati stroške, poenostavljati proizvodnjo in skladiščenje, uvedli so enoletno garancijo na vse izdelke. Prebrodili so vse afere, podtikanja in konkurenčne ter gospodarske krize. Začeli so s proizvodnjo montažnih hiš lastne blagovne znamke BoKlok, ki so jih na začetku zelo uspešno prodajali na Danskem, Finskem in Norveškem, kasneje tudi v Veliki Britaniji in Nemčiji. Vse kataloge, ki jih kupci dobijo ob vhodu, pripravljajo v enem od največjih fotostudiev v Evropi v mestu Älmhult na Švedskem. Številne žage in kooperanti so razpršeni v več državah po Evropi in zaposlujejo več tisoč ljudi. Vedno bolj so uspešni v izdelavi in trženju montažnih hiš v Evropi, Severni Ameriki, Aziji in Avstraliji, zelo pomembni kupci so v Rusiji. Zaščitni znak koncerna je v rumeno-modrih barvah, kakršna je tudi barva švedske zastave in nacionalna barva Kraljevine Švedske.